Guido Trebec: »Za nakup strojev smo morali čez mejo ‘švercati’ devize!«
15. november 2013
Leta 1942, v viharnih vojnih letih druge svetovne vojne, se je pričelo življenje Guida Trebca, ki se je tako kot oče odločil postati električar. Kot 16-letni vajenec poklicne Elektro šole v Cerknem je začel previjati elektromotorje, vzljubil poklic in leta 1966 začel popoldansko, štiri leta kasneje pa odprl še redno obrt. Leta 2002 je sicer odšel v zasluženi pokoj, a za hobi še vedno previje kak elektromotor, da ohrani gibljivost svojih prstov in malce pomaga sinovoma, ki sta prevzela podjetje EMET v Sežani.
Po drugi svetovni vojni se je Slovenija hitro elektrificirala. Brez elektromotorjev, ki so poganjali stroje, ventilatorje, kompresorje, dvigala, gospodinjske aparate, … si ni bilo več mogoče predstavljati industrije, pisarn in domov in električar je bil iskan poklic. »Ko sem se odločil za 3-letno poklicno Elektro šolo v Cerknem in se začel učiti elektromehanične stroke, še nisem vedel, da bom kasneje previjal elektromotorje. S tem sem se prvič srečal leta 1959 kot vajenec na praktičnem izobraževanju v Elektru Sežana. Delo mi je bilo všeč, vzljubil sem poklic in vse življenje ostal v njem,« se Guido Trebec spominja začetkov svoje poklicne poti. »Ko sem leta 1961 končal srednjo šolo, sem bil že sposoben samostojnega dela. Šolski sistem je bil dosti boljši kot danes, ko iz šol prihajajo povsem neizkušeni kadri. V šoli je bilo bolj strogo, a tisti, ki smo dali to skozi, smo prišli iz šol samostojni delavci in dobri mojstri.«